Že preden sem postala ponosna nosečnica sem se odločila, da ne bom pozabila nase, da bom počela vsaj kakšno stvar, ki je namenjena samo meni. Med nosečnostjo mi je to zelo dobro uspevalo. Dvakrat tedensko sem hodila na vadbo do dopolnjenega šestega meseca nosečnosti. Pa ne zato, ker bi se bala, da se bom preveč zredila, ampak samo zato, da sem naredila nekaj samo zase in poskrbela za »odklop« od vsakdanjih skrbi. Moram priznati, da je bil to zelo miren čas v mojem življenju, čeprav sem bila zelo aktivna.

Ampak že, ko sem prišla v porodnišnico s popadki, se je vse obrnilo na glavo. Mislila sem še samo na Izo. Prvi tedni so bili zame zelo naporni, ker sem v trenutku postavila sebe na zadnje mesto. Najprej Iza, nato mož in nato jaz.